četrtek, 2. september 2010

Po enem tednu

so 1., 2. in 3. vmesno nalogo ter postavitev ogrodja bloga so že v celoti opravili MARIJA, KARLA in JASNA, ALANU in MANJI še manjka potrditev prejema obvestila v forumu, BRIGITI pa še poleg naloge v forumu, slika v spletni učilnici. Rok se je iztekel le za 2. nalogo , za 1., 3. in postavitev ogrodja bloga pa je še čas do 5. 9. Do roka ste 2. nalogo opravili tudi KARMEN, VERONIKA in ATTILA, a manjka še potrditev prejema obvestila na forumu. 3. nalogo ima poleg prvih šest omenjenih še MILENA. Zato vas vse še posebej pohvalim s čebelico (kot včasih v prvem razredu), (če sem koga zgrešil, naj me opomni v komentarjih te objave, mogoče do jutri še koga dodam). Jutri bo na vrsti naslednja naloga - 1. del seminarske naloge.

Opomba:
Delo na daljavo zahteva sprotno spremljanje in delo (do zdaj so bile naloge vezane na nekaj klikov in pisanje kakšnega komentarja - tudi za reševanje problemov in mojo pomoč vam - zato sem tu in zadolžen za vodenje tega seminarja). Če tega ne počnemo sproti, se nam nakopiči preveč nalog naenkrat in ne zmoremo, razumemo več. Sprotno delo pričakujemo in zahtevamo tudi od učencev, mar ne? Kot sem rekel že na uvodni predstavitvi v delavnici, delo na daljavo in bloganje nasploh (blog = spletni DNEVNIK, ne mesečnik) vzpodbuja tudi samodisciplino. 

Če je zapisana prošnja, da po izvršitvi naloge to zapišete kot komentar pri posamezni objavi, prosim to tudi naredite, saj mi v nasprotnem primeru vzeme preveč časa za pregled nalog.

Milena je malo zamudila s sliko v Moodlu, a Brigitino in Damijanovo še pogrešamo.

4 komentarji:

  1. Ne morem si kaj, ampak na tem mestu moram prilepiti tole:

    Ko sem študiral, sem umiral od želje, da se čimprej zaposlim.
    Ko sem se zaposlil, sem umiral od želje, da si čimprej ustvarim družino.
    Ko sem si ustvaril družino, sem umiral od želje, da čimprej spravim otroke do kruha.
    Ko sem spravil otroke do kruha, sem umiral od želje, da se čimprej upokojim.
    In sedaj, ko umiram, sem ugotovil, da sem pozabil živeti !


    USTAVI SE PRI DELU, POGLEJ SKOZI OKNO IN PODUHAJ ROŽICO, PRIVOŠČI SI POTOVANJE, POKLIČI PRIJATELJA/CO ZA KLEPET OB KAVI OZ. TORTI,

    VSE DRUGO BO POOOOOOOOČAKALO.

    NE POZABI ŽIVETI !!!!!!!!!


    Ja, ampak naloge bomo vseeno morali narediti... :(((

    OdgovoriIzbriši
  2. Najbolj izgubljen dan je tisti, ko se nismo smejali. Tega sem se vedno oklepala.
    A žal pride trenutek, ko ...

    In šele takrat uvidimo, da vse drugo pooooočaaaaaakaaa. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. So tudi trenutki, ko preprpsto ne zmoremo več. Takrat se zbojimo za svoje zdravje in damo prednost tudi življenjskim stvarem, kot je mogoče družina. So tudi trenutki, ko preprosto ugotovimo, da smo vso energijo in dobro voljo porabili za druge, nase pa pozabili. Ko se zavemo, da so naši otroci odrasli, mi pa smo se ves čas ukvarjali z drugimi. In, ko enkrat odrastejo je prepozno!!! Zato poskušam ujeti zadnje trenutke. Naloga me vsekakor počaka.

    OdgovoriIzbriši
  4. Milena, ne bo nobene katastrofe, če ne boste do roka uspeli narediti naslednjega koraka naloge, bo počakalo kot pišete. Pomembno je, da vse skupaj naredite do končnega roka, ko je potrebno oddati naloge.
    Manja tudi smeh si kljub nalogam lahko privoščite. Sploh ne vem zakaj tako malodušje, saj ste naredili pred rokom in že imate svojo zvezdo.
    Vse si lahko privoščite vohati cvetlice ...
    Zelo daleč ste že z nalogo, zato ne obupujte.

    OdgovoriIzbriši